Imenitna debata!

Tele delčke izjav bi podčrtala:

Ananda: Mislim, da ni prepovedanih tem, edino česar se izogibam je, da bi bila v pesmih nesramna ali provokativna, ker mi tak način komunikacije na splošno ni blizu.

Srečko Luštrek: ... imam dovolj dokazov, da karkoli zanimivega nastane lahko le tako, da pesem tudi preseneča ob nastanku; da ni povsem predvidljiva.

Persefonija: Sem pa začela pisati tudi plansko za natečaje ali delavnice. Oba načina pesnjenja (namenski ali tisti, ki pač pade v glavo sam od sebe) si bolj različna ne bi mogla biti, čeprav je rezultat enak. Nova pesem.

xtc: Glede na to, da poezijo bolj ali manj uspešno "ustvari" tudi že umetna inteligenca (in to v takšni obliki, da jo težko pogrunta celo strokovnjak), je verjetno vsebina (in ne forma) tista, ki naredi pesem, da je pesem pesem in ne samo "formatirano besedilo".

Mirjan Dular: Meni se zdi, da ni omejitev glede vsebine pisanja (pesnjenja). Da ni vsebine, ki bi bila "premalo pomembna".

Srečko Luštrek: Gre torej za to, da pesem prek navideznih nepomembnosti lahko iz-pove tudi usodne, najgloblje stvari o človeku v svetu  in svetu v njem, ...

... Evo, iz tega bi lahko nastala pesem, nastavka sta (in v tem primeru sta se pojavila hipno): ideja in čustvo, ostaja vprašanje, kdaj in kako. Lahko se počaka, da oboje še dozori, če ideja to rabi in če se čustvo mora še okrepiti. Kdaj bo mentalno stanje primerno, da bo 'izplen' pisanja, izraz afekta, najbolj prepričljiv in sežet, je pa praviloma nemogoče predvideti in planirati. (Seveda lahko oboje pride precej nepričakovano) Zato je ta 'nenamenskost' ali popolna spontanost bolj kot ne zgolj navidezna, oziroma se ob plimovanju navdiha lahko izkaže za lastno nasprotje, kar pomeni, da nikakor ne gre za to, da bi nekaj kar samo od sebe pad(a)lo v glavo.

Še moj dodatek: na vsebino (o čem pisati?) vpliva tudi dogajanje v družbi, še posebej, kadar se družbeno neposredno dotakne posameznika. Če je pisanje način življenja, način komuniciranja s seboj in svetom, je toliko bolj podvrženo času in okolju, v katerem nastaja. Morda je nekoliko drugače pri projektnem pisanju (določimo si okvire, ki so lahko forma ali tema ali način), v katerega pa vseeno pricurlja odtis nahajanja tistega, ki zapisuje. Zdi se mi, da se tej vpetosti v širši prostorčas pri pisanju pesmi ne moremo izogniti.

Lp, Ana

Kaj naj rečem? Mojster?

https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/152424/striktno_in_samo

Vem, kako si mislila, Persefonija, zato sem se strinjal s tabo.  Nisem govoril o posploševanju, kakor ga ti razumeš oz. določaš. Ne vem, če prav predvidevam da - kot neke 'zveličavne resnice', ki bi jim morali vsi slediti ali se jim celo podrejati.
Seveda pa obstajajo objektivni kriteriji, ki delajo pesem pesem, navkljub različnim pristopom.  
Tko da še veselo komentiraj in ostani v svojih  svetlih  pesmih. Na nek način ti zavidam oz. privoščim, bolje rečeno. Možno pesem, ki sem jo dal za primer, res ni za 'v dnevno sobo'.
Kar se tiče 'padanja v glavo', sem djal, da bi bilo to besedno zvezo bolje uporabiti za kaj drugega, prav zato, ker pri tem pa nisem več imel v mislih tvojega pisanja
in sem jo uporabil v drugem kontekstu; v tem, da ima tisto, kar na videz izgleda hipno - v resnici lahko zelo dolgo brado.  Se motim, če rečem, da vsi nekak težimo k temu, da nas nastajajoča pesem odnese, odpelje v neki zamaknjenosti, ko pozabimo nase,  in da takrat najbolj uživamo, se počutimo žive in pristne? 

Hvala vsem za tole debato, ki sem jo šele zdaj našla. 

Če izhajam iz sebe, sta vsak kaj in zakaj odveč. Vse in kar tako. Ker to sem, se tako odzivam. 

Zapletam se bolj v kako in ta je večplasten; v formi (žal mi je za njimi in potuha sodobnim poetom je njih rahljanje), brušeno na sodobno kritiško oko (ker sicer se me ne sliši), zaprto (koga briga, kaj me žuli, jaz že vem), razgaljeno (čakajoč šakale, da razvlečejo moje drobovje)? Dilem še pa še. Ampak nikoli kaj in zakaj, vedno le kako.

duende, duende!

https://4d.rtvslo.si/arhiv/literarna-matineja/174782199