Cesta po kateri hodim se ne veča,
cesta je zame bíla vedno sreča,
cesta je na koncu vedno sveča.
Asfalt na cesti zjutraj siv je,
ponoči črn, ker je divje,
v očeh nje, vidim sâmo ivje.
šel dalje spet, tako končal bom.
kar se konča je meni tuje.
Zjutraj na cesti spet vstal bom,
zvečer na cesti svoji spal bom,
je cesta moja, tu ostal bom.
Se jutri življenje nadaljuje,
gor čevlje da in se obuje,
da te življenje ne sezuje.
Si cesta moja in si tuja,
v srcu mojem, kaj se kuja,
oj cesta moja, kaj me čuje?
Sva skupaj rastla in odrastla,
mojim mislim, mojim rimam.
kje zdaj spal bom, ne zameri.
ko življenje moje, kot da je tuje,
ga cesta spremlja, objokuje.
Ko na cesti svoji spal bom,
pokrijte me, ko smrčal bom,
se ne vrnem jutri, če zaspal bom.
Se cesta moja več ne nadaljuje,
nog mrzla cesta več ne obuje,
je spati sladko vendar tuje.
Zdaj, ko gledam cesto tukaj kujem,
načrte svoje, gledam tuje,
me mrzla cesta, več ne sezuje.