Dragi moji!

Ker se letos še nismo videli, vam najprej vsem skupaj želim eno res dobro leto. 

Včasih je nehánje paradoksalno: ne smemo biti skupaj, da bomo nekoč bolj skupaj. 

Ampak vsak dan pomislim na vas. Rada vas imam.

Končno so planine bele in vse smreke so princeske.

Magija snega je med najmagičnejšimi. Tega otroka v sebi bom ohranila za zmeraj,

pa če zaprejo vse zemljevidne meje, pa če se vsi drugi postarajo! 

Zmeraj se da najti dimenzije, kjer meja ni. (Flat universe. Vendar o tem kdaj drugič.)

Toliko za danes, prijatelji me čakajo, da se prestavimo v nov “ceuc”, gor, na desno.

Pa počasi se bomo morali vrniti v dolino. Malo nas skrbi, ker smo najbrž

nepravilno parkirali, nič ni spluženo in nikjer drugje ni bilo prostora kot na cesti. 

Poljubljam vas, še posebej malega Viktorčka, 

                                                                       Vaša Zarja

P. S. 

Ne vem, zakaj ne uredijo parkirišč za v t.i. svetišča narave. Bi pač pobirali parkirnino, namesto da aposteriori delijo kazni in nas jezijo po nepotrebnem! Samo malo premisliti bi bilo treba, joj …

Mirjam Dular