Kapljajo kaplje s podesta,
ko si tujerodni smrdljivec
prisvoji še eno izmed
zadnjih malin v poznem avgustu,
na tak deževen dan,
ko je opoldne kratek oddih nalivov
in ves vrt je že blaten,
ozračje hladno in vlažno.
Kapljajo kaplje s podesta,
ko se na večernem nebu
odseva vsa svetloba mesta
in na zahodu je ponovno grmenje,
ki v votlem zvoku tekmuje
s cvilečimi gumami prehitrih voznikov,
kajti tej so ponovno nespeči,
ampak tokrat imajo izgovor,
da se luna debeli.
Kapljajo kaplje s podesta,
ko je zajezitev virusa postavila policijsko uro,
da zvečer je trg brez življenja,
ljudje zaprti in nedotaknjeni.
Trgovine imajo že hlevski smrad paranoje,
medtem ko so ulice brzice nevarnosti
in mesta tiho klečijo v okovih ukrepov.
Kapljajo kaplje s podesta
v majhno lužico,
spodaj pri zadnji stopnici,
kjer je predpražnik moker
že tretji dan zapored
in je listje sosednjih dreves
vse nametano in pomešano
z mrtvimi muhami in veščami,
ki živijo le en kratek dan.
Kapljajo kaplje s podesta,
ko sem v klepetu z nočjo
in pogledujem za naslednjim verzom,
tja vmes nebesnega poleta in komedije tli,
ko je vsak na svojem planetu varnosti,
odtujen,
v tišini, v senci,
pod razkuženimi zvezdami in
odhajajočimi sezonami.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Začrtan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!