telo brez vonja laže vsrka misel brez teže

cesar je ležal gol

triindvajsetkrat preboden

plebejci so slutili da je mrlič v breztežnostnem prostoru

srebrni kovanci so lebdeli nad posušenimi vekami

trgovci

so se kot blazni hihitali pod razmajano marmorno mizo

za mrliča so prodali nova oblačila

množica v žalnem sprevodu je zateglo pela

napev ki je spominjal na vrvež ribje tržnice

v letu suhih krav

ki je še imelo priti

branjevke so kričale ogenj

ogenj

zvijale so se kot jegulje v bistri mirni slanici sargaškega morja

zmanjkuje vetra

krste lovijo sončev prah v svoja jadra

plujejo proti robu vesolja

jekleno jih objema mraz

misel zastane

neživa

 kot voda v mrtvem rokavu

brezno