Sine,

k vojakom pojdeš!

Sine,

močan si sin sposoben.

Pojdi se borit za prihodnost!

Sin,

pred teboj je še življenja,

zato pojdi,

da boš jutri heroj!

Heroj?

Kakšen heroj bom?

Sine,

zmagal boš in zmagovalec boš.

Neuničljiv si in ne bodo te uničili.....tisti.

Pojdi!

Odpeljal se je.

Z verižico.

S ponosom.

Z borno malico v torbi.

Šel je v vojno,

v bitko,

v sneg in mraz,

kjer se je spomnil besed,

da bo heroj.

Nekakšen heroj,

močan,

odporen,

resen in neustrašen.

Neustrašen je prišel do meje.

Blato,

golazen,

ostri kamni.

Požrl je slino,

a prazno grlo je imel.......tam.

Na meji ograja.

Same žice,

bridke, grozeče,

on pa.......neustrašen.

Ni se bal sovražnikov.

Ni se bal mraza,

dneva,

noči.

To delajo samo heroji,

a herojev ni.

Mladec se je tresel,

bolele so ga vse kosti,

bolela ga je meja žična.

Bolelo ga je,

ko je mlada gospodična ležala ob njem.

Pogledal jo je na poseben način,

jo pogladil po laseh,

ki jih ni imela.

Ležala je ob njem,

on pa heroj,

ki jo je vzel svetu njenem.

Heroj,

Zmagal je,

a ona in druga in tretja in......

Vse so ležale ob  njem gole,

krvave,

polomljene,

a njihovi pogledi so mu govorili: Prasec!

Bil je mlad,

sposoben,

krepak in odporen,

postal je heroj,

postal je prasec,

postal je lepši in še bolj zagrenjen.

Prišel je domov čez mnogo let,

s puško,

škornji,

težkim nahrbtnikom.

Mama ga ni prišla pozdravit,

ga ovenčat s tistim herojem,

saj je bil navaden prasec,

mamo pa je vzela iluzija.

skušnjava