»Kaj zvezde mi mežikate prijazno

na to ledeno mrzlo zimsko noč,

mar veste, da zaspati ni mi moč,

da mi pri duši pusto je in prazno?

Da pesnik sem, ah, to vam pač ni znano

in nič vam mar ni mojih bolečin,

smehljate iz neba se globočin,

vesoljno sol mi stresate na rano.

Za moje pesmi, stihe milotožne,

ki zgolj peščica jih ljudi pozna,

za narod moj, ki še živi neslavno,

razklan od polpreteklega gorja,

in za koronavirus - vam je ravno?«

Smehljajo zvezde se do zore rožne ...

Matej Krevs