Zdrav plevel ovija pokopališča stoletnih hrastov.

Hrbet zvijam pred praznim odmevom dvoriščnih vrat. In glas zastane

v bolečem odhodu domov. Hiša je prazna in dihanje je težavno.

Perverzna prostitutka si, moja domovina

Odrli so ti kožo, uničili maternico, toda ti še naprej rojevaš

Sebe ne varčuješ ampak se topiš kot bela štruca v čokoladnem mleku

Tvoja koža je popisana s preperelimi strehami              

Vlažna zemlja poraja krče v trebuhu, kosti so tvoja hrana

Sredi tvojih melanholičnih predelov odkrivam strast ozkosrčne ljubezni

Zazveni mi v prsih in reflektorji se naenkrat skoncentrirajo na bledo steno poleg katere so postavili posteljo in mi se žejno spogledujemo. On in jaz. Ti in jaz. Jaz in jaz.

In tu, v nenehnem razkroju sveta, moški nagon, ta pok volje v katerem se čaka na boljši jutri

izrablja histerične  hčere izgubljenih duš. Tudi moje

Žene, zamaščene, zanemarjenih las, treskajo po psihiatričnih ustanovah.  

Plapolajo kot čast in ponižnost

Trohnoba ptic, križev in somišljenikov se čuti daleč

Dogma sedi pri tvoji mizi in glasno srka revolucionarno dejanje obstoja

Med hribe in doline polna luna polaga svoje trpljenje,

ki ti kali iz ustne praske mojih golih mest

Zadihana samozavestno skrivaš tetovaže ulic

z imeni herojev in vojnih zločincev

Pobegnila sem, ker nisem zmogla z nikomer deliti noža pod pasom

z nekaj kratkimi besedami

Ne zaspim brez bleska lune, ki se kot samota preliva iz višine na tla

Nekdo bo puščal glasbo

Nekdo bo narisal noč

Nekdo bo izvezel reke in vse napeljal v

tvoje črvive rane.

Nekoga bodo daljave požrle in ti ga ne boš dočakala

Verjela sem vate kot otrok v svetlobo

Verjela, da si Bog iz krvi, možganov in uda 

O, ljubi,

grenko je tvoje odpuščanje

Jure Drljepan (JUR)