Sredi lepe si Gorenjske,
na dan prijokal izpod ženske,
prvič si ugledal svet,
o ti naš France, poet!

O Prešeren, ti poet,
hitro zložil si sonet,
avtor svoje poezije,
pravih pesmi, venec vije.

Da bi vodil ti župnijo,
srce polnó, z harmonijo,
materi velika želja,
a tebi ni bilo veselja.

Raje pravo si študiral,
zraven si po svoje sviral,
doktor si imel naziv,
kozarec je postal vabljiv.

Ko prišel si v Ljubljano,
si zaljubil se v Ano,
a preden je prišla poroka,
ti povila je otroka.

Kaj pa je tega treba bilo,
saj brez poroke nezákonski bo,
Ani, mladi deklici,
neporočeni materi?

Pa v trnovski župniji,
bil si priča harmoniji,
srce je Julijo spoznalo

ti veselo zaigralo.

Bila je zate božji dar,
a je stopila pred oltar,
lep obraz in očke zale,
spisal si ji magistrale.

Mimo je kar nekaj let,
na Julijo misliš spet in spet,
a zdaj je konec poezije,
zakaj srce ti več ne bije?

Kulture Slovencem primankuje,
pa spet kaos prevladuje,
daj, Prešeren, ti poet,
pridi in naredi red!

VonMann