Spet

     hodim po ljubljanskih ulicah in

     počutim se kot v študentskih letih:

     prazno je, zaprto, megleno,

     morda celo skorajda malce  

     neprijetno, a prostor lahko diham 

     s polnimi pljuči.

         Kam se peljejo vsi ti

         avtomobili,

         če pa so trgovine zaprte.

         Se spominjaš 

         trdih, mrzlih, gladkih 

         drap sedežev

         v (oguljenih) zelencih.

     V izpraznjenih ulicah 

     klepetajo zidovi

     v psihedeličnih barvah.

     Kričijo, trdijo, bentijo, tolmačijo,   

     naznanjajo, čas odjekajo.

     Iščejo. Preudarnega vladarja. 

     Niso vsi športniki kolesarji.

     Najdeš ga na Istarski 

     in na maratonu. Najdeš ga v

     sobanah poleg konjušnice. 

     Najdeš ga v Mladinski knjigi 

     na Slovenski. Najdeš ga

     naslonjenega na ograjo. Odsotnost

     v romantičnih sinjih očeh.

     Desperado. El Mariachi.

Kdo bo ljudstvu vrnil

sodbe v imenu ljudstva.

——————————————

* https://www.youtube.com/watch?v=SRvCvsRp5ho 

Mirjam Dular