da te beseda ne more povrniti
ko zdrsneš iz noči
si zgolj še vizualno razpoznaven
kot ometi ki oblačijo hiše
a prikrivajo s spuščenimi trepalnicami
vsebino
raztapljajočo se v emajlirani kadi
v kateri prekipeva le voda
s posušenimi dišavnicami poletja
*
tvoje oči
z roza nadahnjenimi roletami
obešene nad kaminom
plahutajo kot iztrgani ptiči
nad togim telesom
in pod njimi kadeči se ogorki ognja
prsketajo neke izmišljene kretnje
da se v prostor naseli živo
predmestje
v katerem srečuješ srečanja rojstev
*
včasih pogovor nanese o prekomernem
zemlja vzbohoti večer da vzkipi nebo v presežkih
včasih o utajah
korenine so globlje kot je površje svetlobe tema je dušni del
včasih o ničemer
zgolj vonj in okus po neizgorelem
li