Nisem žalosten.

Najbrž vem, zakaj.

Tudi ona ni žalolstna.

Ni pokazala tega.

Nič se ni zgodilo, da bi trigalo žalostne občutke.

Bila sva skupaj,

na severnem polu pod kupolo

in na jugu,

med knjigami in elektroliti.

Najbrž oba veva,

zakaj tako.

Zakaj tako?

Najbolj me razžalosti misel,

da naju stvori samo gledajo z odmaknjenimi očmi,

se zapirajo,

odhajajo,

na svečko,

ki za naju je že zdavnaj pregorela,

nad njo napis molčeč,

ki ne zmore več: 

cesta ju je vzela,

komaj sta živet začela.

Sedaj bo druge žalost žela,

a nikdar več ta svečka najina ne bo vesela.

Avelina