En sam trenutek
razpršen, popoln,
v katerem ne bi odmaknila pogleda ...
O bog, če mi kdaj zamre glas,
ne reci: ni te bilo, ko sem jokal.
Ujamem se v ogledalu,
pa si tam, v očeh.
Malo veš o ljubezni
in veliko o izgubljenih ljudeh.
Kopičiš jih z vnemo skopuha,
padajo ti iz naročja,
ko neprestano bežiš
in se ne skloniš, da bi jih pobral.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela - briar
- 14. 11. 2020 ob 21:47
- Prebrano 417 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 142.76
