Nekatere žene so črne, kot je ponoči črno morje,
ne sonce ne smeh ne razprši njihove zlobe v drobne
kapljice, ki bi mogle izhlapeti. Iz svojih črnih src
so izgnale ljubezen. Goltajo, goltajo slo nedosegljivega,
zalepljene v katran hlepijo po višinah, kamor bi segle
na perutih nedosegljivih, občutljivih kondorjev. S črnimi
dlanmi jim stiskajo vratove, da bi potihnile precizne pesmi.
Biologijo zajedavcev znajo na pamet, črnodušne žene,
emulirajo jo. Nekatere ženske in njim znivelirani moški
so zasedli pozicije, utapljajoč poskušajo pomendrati vodnice,
jih zdrizniti v isto, smrdljivo kloako brez zraka in luči.
Morje bo zjutraj svetlo zasijalo v odbleskih zvezde,
črnim pa zvezda ne vzide. Peklu osvežujejo barvo.
Poslano:
09. 11. 2020 ob 17:25
Spremenjeno:
09. 11. 2020 ob 18:25
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Poslano:
09. 11. 2020 ob 17:25
Spremenjeno:
09. 11. 2020 ob 18:25
Poslano:
10. 11. 2020 ob 07:56
Spremenjeno:
10. 11. 2020 ob 08:56
Samodejno so se mi zavistnice premetale v zasvitnice, no, pač igra besed...
Biologijo zajedavcev znajo na pamet, črnodušne žene,
emulirajo jo.
Pozdravljena.
Poslano:
10. 11. 2020 ob 09:18
Spremenjeno:
10. 11. 2020 ob 10:18
Ja, igre besed. Ne vem pa, če vem, kaj si hotel reči.
Poslano:
10. 11. 2020 ob 10:37
Spremenjeno:
10. 11. 2020 ob 11:37
no, zavest in zavist...
bodi dobro.
urednica
Poslano:
14. 11. 2020 ob 10:01
Spremenjeno:
14. 11. 2020 ob 11:01
Deluje baladno, pravzaprav preroško in apokaliptično ... koliko črnine je v meni, se vpraša bralka ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!