VSAKDANJA NEVSAKDANJOST
Vsrkavam nočne zvezde
za tem brezhibni jutranji prizor
ko se bog v soncu prikaže
izza daljnih vzhodnih gor.
Kako naj razumem to svetlobo
simbol življenja ali dar vesolja
izvor naše ljudske psihe
ali stalnost splošnega nemira.
S spoštovanjem cvet obrača
svoje latice k njemu
sonce je posrednik našega nastanka
filozofija in poezija sta za nas njegova uganka.
Mi smo med zadnjimi pojavi
na tem svetu stalne preobrazbe
ko bog priprl bo le malo svoj pogled
bo postala zemlja naša katarza.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tomi
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!