Sonet št. 110
Končno se mi vse zdi tiho;
mrki žarometi ulic,
ostje naoštrenih sulic,
ki zabadajo se v psiho
pračloveka. Končno spiva
brez ropota mestnih hrupov,
gola sanj, mladostnih upov
pred katerimi beživa
juvenilno stran. Svetloba
še pokdaj semkaj posije,
pa čeprav čez žaluzije
na rob najinega groba.
Spiva. Glavi sta na tnalu.
Zima je prišla prekmalu.
Peter, meni je zelo lep sonet, na butaste komentarje pa se ne oziraj.
Tudi meni je všeč, le
v tem verzu se zalomi ritem: še pokdaj semkaj posije
in na koncu (dvojina): Glavi so na tnalu.
Lp, Ana
Hvala za komentar obema :) Ana pokdaj in semkaj se rimata. Pri obeh je poudarek na drugem zlogu?
Dvojina pa seveda... mučim tole slovenščino... :)
Sonet, ki napoveduje zimo ... čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
- 20. 10. 2020 ob 23:42
- Prebrano 715 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 112.03