Bil je soparen dan. Z lenobnimi koraki smo zapuščali gozd, hvaležni mogočnim krošnjam bukev, ki so nam nudile prijetno senco. Nihče se ni več pogovarjal, kot da smo si že vse povedali v treh dneh trekinga. Tišina je polnila ušesa in je očitno ustrezala vsem. Ko smo stopili iz gozda, sem imela občutek, da so se odprla velika vrata posebne dvorane, v kateri sta se z leve in desne bohotila travnika, polna različnih trav in mnogih vrst cvetlic.
Prizor, ki je danes zelo redek.
To je darilo narave, sem pomislila, hvaležna za to njeno razkošje. Omamljena od lepote sem se ustavila na robu travnika in se prepustila sanjavosti, medtem ko se je skupina oddaljevala.
Predramil me je klic, ki me je silil naprej. Začela sem hoditi za njim, ves čas sem pa božala laske trav in obraze cvetlic. Trave so pele in neštete marjetice so se mi smejale. Zdelo se mi je, kot da sem slišala otroške glasove, ki so vpili : Pobožaj še mene, še mene! Preden sem začela teči, sem na ves glas zavpila: Vse vas imam radaaaa! Nahrbtnik mi je bobnal po plečih brez ritma, nosnice pa mi je polnil sladkoben vonj razigranih cvetlic.
Pisana jasa
z vonjem višje zavesti;
hrana za dušo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!