PARANOJA

Spet je zmeda v moji glavi,
veliko bolj kot ponavadi,
enostavno se ne znajdem več,
med vsem tem sranjem,
ki mi ni všeč, mi je odveč.
Med ljudmi se ne počutim varno,
vsi na cesti gledajo me,
kot da sem čudak, totalen frik,
skorajda že kot brezdomka,
ki prosi za navaden čik.
Če vpraša kdo me, kdo sploh sem,
nimam pojma, še sama ne vem,
ko se najdem, pa vam povem.
Vsi tisti naslovi, 
ki so me dajali v nek kalup osebe,
ne obstajajo, več jih ni,
izginili so kot svetloba v temi, 
ko ugasneš vse luči.
Moje telo je prazno, ne čutim ničesar,
kar bi me dvignilo vsaj en korak višje.
Stojim zunaj na dežju, očala se rosijo mi,
a vendar paše mi,
da dežne kaplje polzijo mi po licu, 
kot Kristusu pod krono kri,
ter skrivajo sledi krčevitega joka, 
ki me je spet popadel,
kot sokol kunca v skoku.
Zopet čutim poglede na sebi, 
zopet negotovo se sprašujem,
kaj je z mano, da me spremljajo ves čas,
počutim se ogroženo, postaja res me strah,
daje me panika, rada bi se skrila,
stran na varno umaknila,
zopet padam na dno..
Iščem prosto klopco, daleč stran od ljudi,
daleč stran od vseh pogledov,
ki me prebadajo do kosti,
kot da vidijo skoz mene in sodijo mi.
Počutim se gola, med vsemi temi spakami,
občutim kot da celi svet se mi smeji.
Nikogar nimam, da bi mu zaupala,
kako me vse skrbi, 
kako čas mimo mene hitro beži.
Nikogar nimam, da bi mi verjel,
da bi me objel, zame skrbel,
ljubeče, brez obtoževanja,
da postanem zopet človek,
ki z nasmehom sanja,
da ponudil bi mi roko
in me dvignil bi visoko,
nad oblake, temne in grozeče,
v stanje tihega miru in sreče,
ko bo vseeno, kdo se me odreče,
ko bo grmelo vse pod menoj,
jaz pa, ko najdem delce sebe, 
takrat bom našla svoj spokoj.

Renata Volk

Komentiranje je zaprto!

Renata Volk
Napisal/a: Renata Volk

Pesmi

  • 18. 08. 2020 ob 12:44
  • Prebrano 107 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 36
  • Število ocen: 1

Zastavica