Ozirate se, na Ljubljano mêhko,
na gradu tam stojite, na zahodu.
Vi, Puntarji! Vsi mirni, na obhodu.
Orožje vam orodje je, vso plehko.

Vso plehko, a pretêžko, ga nosíte.
Življenje ste pod težo njega dali,
da narod, kmeta bi obvarovali
od Gnade fine, davkov nikdar site.

So lep razgled vam dali, dol z balkona,
iz vrste, prve, vam teater pleše.
Ves vrvež vidite, kot iz balona.

Kako gre naglica, kako se kreše
noga s čevljem v sivost Trd-betona.
Svoboda izbojevana, izpod preše.

Ozirate se, na Ljubljano - novo.
Zavidam vam, da gledate jo, nemo.
Da gledate v nje žilje, tiho vnemo,
kako ostati živa, zagotovo.

Ostani živa, ljubljena Ljubljana!
Napajaj iz rek se sedmih, skupaj v eni.
Edina si, edinstvena. Z objemi
hribovja si zasipana, obdana.

Te gledajo, ne zviška, a Zvisoko.
So puntali se mladci tudi zate,
za vse vasi in mesta, z močno roko,

so bránili življenje. Sestre, brate.
Ljubljæna, pisana z ljudmi. Globoko.
Naj žegen mili pada. Vsak dan nate.

Maša GL