Temno je,

ničesar ne vidim,

soba je tam,

a ne vem, 

če je res,

v sobi zaudarja,

ničesar ne voham,

v sobi porisane stene,

bele stene,

ne vem,

v kotu sobe deklica,

ne vidim je,

v temi joče se,

ne slišim je,

na rokah njenih gnojne rane,

ne vidim jih,

ne verjamem,

na njenem životcu raztrgana obleka,

naga je,

ne verjamem,

ne verjamem v temo,

punčki se približam,

a daleč stran sem še od nje,

rečem lepo ji besedo,

a vse tiho, tiho je,

deklica hlasta za zrakom,

a v normalnem ritmu diha,

prosi za usmiljenje,

ki na ne želim od nje,

ne želim te temne teme,

deklič si želi probleme,

grobo primem jo z roko,

vendar nje ročice ni,

grobo butnem jo v glavo,

a v temi glave ni,

deklica se ni jokala,

ni se bala,

moled’vala,

dekle sama v temi,

teme pa v sobi ni,

v sobi plišasti medvedi,

vlakci,

avteki,

jaz na sredi v svoji bedi.

mladi umetnik