stojim nad sveže obrobljeno dolino
poletje frfotavo mežika
moja snov je vnetljiva
ko sem pozorna na zalet
na primer kuštravega pramena las
potuje in ne prispe
iz podplatov se spustijo sidra
morda odsotnost trka ob dno
zato nepretrgano prekipevanje
zložim se v pirueto
kot lubje z debla
si nastrgam malo horizonta
dihajoč skozi utrip
svetlobe med drevjem
s kamni preperevam čas
ga zasukam v vertikalo
bosih nog bosih rok se potisnem
po nastalem drogu
se vzpnem kot nekdo
vstopim kot nihče
ničesar ne prinesem v naročju
pa vendar vse spustim
dolgo pohajkujem
ker tam me nič ne doseže
in blazno trajam

Lara Božak