Skozi temen gozd prebija se dekle,

išče pot in izgublja se v divjini,

trepeta in hrepeni po soncu in sinjini,

žene bežen jo spomin na žarke svetle.

Ne posije upanje skozi oblake temne,

v senci mrzli trepeta v vročini.

Takrat opazi očke, ki se skrivajo v votlini,

morda domov nikdar več se ne vrne.

Pridi k meni, skupaj stopiva čez trnje,

dvignil te bom k večni veličini,

le da se tančica te noči razgrne.

Iz obupa podala roko bitju je v votlini,

tema se takoj razblini in svet se vrne,

mala deklica pa se v postelji pomirjeno obrne.

Dunja Indah