Tako zelo je drobna,
ta steklenička njena,
tako je utesnjena.
Od majhnosti turobna,
prozorno ne - Ganjéna,
brezbrižno od - Maknjéna.

Premajhna za vse dneve,
ki jih je doživela
ko duša ji je pela;
ko pela mile speve;
v poskočnih se vrtela
in v žalostnih uvela.

Premajhna steklenička,
prevelik kos papirja,
s katerim se umirja,
ko piše nanj. In lička
lupine Brezobzirja
in tujega Prepirja.

Hvaležna za vso šolo
bujenja, hrepenenja,
trpljenja, zadoščenja.
Zavila steklo v rolo,
papirnato, življenja
bo. Stekla v nova Trenja.

Vse skušnje, litanije
bi rada napisala,
jih v stekleničko zbrala.
A več, preveč 'z nje vije,
preveč jih je spoznala:
Poti, Usod ubrala.

Pečat na vrat utrla,
prepolne steklenice -
laži, skrbi, resnice.
Ne bi več vrat odprla,
ne čula petja ptice,
ne čula v nočne Vice.

Bi stekleničko polno
v valove, tja, Modrine,
odvrgla. Da vse mine.
Vse, kar je v duši bolno.
Odvzel bi Val sivine
naplavil jih v sipine.

Tja daleč, na Otoček,
kjer Žìvi ne prebiva,
kjer sproti dež umiva
Bolenje, Senco. V košček
prečiščen - Eden skriva
se tam. Kjer Mir prebiva.

Maša GL