Plamen
Stala sem in čakala na glasnika,
ki razpredel bi to bodečo mrežo.
V stavbi polna hodnika sta bolnika,
uho pričakuje novico svežo.
Nekoč smehljaje stala hiša je brez piša,
kjer cinije cvetele so v snu,
pod okni stari medvedki iz pliša,
z dvorišča odmeval je šu bi du.
Oko prekrili sinji so spomini,
slana so bivša lica sreče.
Govoriva o milini zdaj v tišini,
črn marmor svetlim s plamenom sveče.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Viva Positiva
- 21. 06. 2020 ob 17:49
- Prebrano 300 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 79.6
- Število ocen: 2
