Strah nima nič opraviti z ničimer Kako
se dotikam velikega okna mimo katerega
teče pokrajina In potem leta kasneje
veliki valovi mivka in nekdo ki si zakopava
stopala Pločniki so neverjetno vroči Si
sezujem sandale ker se je trak strgal in
grem peš v trgovino Nimajo nič drugega
kot le več črnih trakov Obujem si nekaj
kar nosim še naslednjih pet let Potem stopam
po krožnih stopnicah in je ozko in za mano
je prestrašen pogled Če se česa ne bojim
je to višina In stopam še višje z novim
prestrašenim pogledom in s komerkoli grem
se boji višine Stopam po vročem pločniku
si obujem mivko in veliki valovi so zagotovo
višji od tistega stolpa Strah nima nič opraviti
z ničimer Samo zelo globoko je Okna so na isti
višini Tekoča pokrajina so moje in nikogaršnje
oči
Poslano:
06. 06. 2020 ob 14:48
Spremenjeno:
06. 06. 2020 ob 14:50
Mi je všeč! Namerno ne uporabljaš ločil, CAPSe pa?
Mirjam
P.S. Mislim - vem, da namerno, samo ne vem, zakaj. Ker bi bilo čist ok Z ločili.
se mi že vrti xD.
urednica
Poslano:
06. 06. 2020 ob 15:03
Spremenjeno:
06. 06. 2020 ob 15:04
Morala sem ta "z ničimer" uporabit. :)
Mirjam, ja, to se je enkrat prigodilo in sedaj je postala moja navada. Ne maram vejic, pa tudi pik ne preveč, nekako pa sem morala ločiti stavke. So mi svetovali že vse mogoče - od striktne uporabe ločil in velikih začetnic, do zgolj ločil pa do čiste proste forme brez ločil in začetnic. Meni se bere bolj tekoče, če ob velikih začetnicah ni še pik in vejic. Je pa res, da imam svojo logiko "tekočosti" lastnih pesmi. Bom še razmišljala o tem.
Kekec, se mi je zdelo. :)
Helena, po mojem mnenju si izumila super zaščitni znak. Ob prvi pesmi bralca ta način pisanja malo zmede, a se hitro privadi in potem pesem steče. In, ja, ločila so križ, samo velika začetnica pa dovolj, človeški možgani so itak čudo. V pesmi lahko manjkajo črke, besede, celi stavki pa bomo še vedno dobili celoten pomen.
Lep večer in se beremo!
Ananda
Ananda,
hvala. Sem tudi sama zagovornica čim več prostih mest za bralce, sploh v poeziji. :)
Se beremo,
H
Mene, ki sem vajena tvojega posrečenega pesniškega stavka, je prevzel ta strah, ki se stopnjuje, izniči, prestopi, prepasa in pokrajina, ki je okno in lastne oči ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!