Spet

          človek tolče kamen pod pekočim soncem,

          ne v Silicijevi dolini, v Solinah.

          Uvoženi sužnji >< faraonove grobnice.

Faraon medtem glisira po Piranskem zalivu,

šverca maske, kadar ni sezona orožja&iger,

malica jastoge (za predjed surovi kraljevski 

škampi z deviškim olivnim oljem), telefonira.

          Kamnoseki nimajo izbire —

          samo potrpežljivost.

          Vadijo preživetje, njuhajo tobak, 

          zleknjeni v taboriščasti kamri,

          s tresočo roko zapadajo v dremež;

          sanjajo ne. Negotovo objasnijo:

                    “Saj j' okej, saj samo živim tukaj,”*

          Upanje je umetelna bela škatla od iphone-a.

                    (“Naj se odkrijem, gospa, ko me sljikate?”)

————————

* https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/147569/1_ura_za

Mirjam Dular