Preko poljan in livad me zanesla je pot,

ker vedel nisem, kam bi drugod.

Tam na mostu zagledal sem njo,

pogled njen uperjen bil je v vodo,

in včasih je v daljno obzorje zašel,

da zadnji bi sončni žarek ujel.

Ko je sonce za goro zašlo

sem začutil njeno bridko samoto .

V njenih očeh zijoča praznina,

ko ji telo je prekrila sivina.

Ob prihodu noči, na mostu je stala,

kakor reka izpod nje, je tudi ona - molčala.

DragoM