Poved,

pripoved,

zapoved,

ali kar prepoved,

za nekoga,

ki nič ne uboga,

živi pri igračah,

v sanjah,

ničesar ne sliši,

ne pajkov,

ne miši,

poje vse veselje,

počasi in leno,

ne črhni besede!

 

Udaril me prvič z ogromno dlanjo,

močno zabolelo,

krepko zazvonelo,

ostalo v spominu,

v spominu za vedno,

ne črhni besede!

 

Želel je svobode,

nje,

dolgih noči,

pijače in glasbe,

na kavču pa mi,

ob glasbi slovenski,

ob toplem kakavu,

ne črhni besede,

poljub lahko noč.

 

Noč lahka,

noč temna,

vzdihljaji,

dražljaji,

poljubi,

objemi,

do jutra tedaj,

ko grozen zadah mi piha za vrat,

povešena koža po rami me boža,

že zajtrk na mizi,

ne črhni besede,

odhajamo zdaj!

 

V šolo,

kitaro,

na telovadbo,

po lepo obleko,

po novo prevleko,

pod ktero sem skrival razbeljen obraz,

v cerkev odšibal,

kjer bil bi dokaz,

ne črhni besede,

ne glej si v oči,

niti besede!

 

V kloštru besede,

ki samo v knjigi,

a grlu besede,

preveč so slabšalne,

prekrute za mene,

poniževalne,

ne črhni besede!

 

Pokleknil poslednjič,

pred tabo,

beseda,

beseda, ki tlači,

ki tlači te prste,

te umazane prste,

tja,

kamor boli,

da peče in kljuje,

vse do noči,

ko skupaj smo šli,

preplašeni vsi.

 

Beseda,

beseda bila je kar lepa,

s trte izvita,

s kremo prelita,

s tančico povita,

a malo pekoča,

a malo prenežna,

za mojo kitaro,

za moje loparje,

za moje junake,

ki vsi so že šli,

ne črhni besede!

 

Bila je še noč,

in jaz nemogoč,

sem v čudeže upal,

sem skoraj obupal,

se praskal po vratu,

sem čakal besedo,

do jutra,

noči,

ko trije so kralji k meni prišli.

 

Me prvi poboža z blatno desnico,

ne upam z besedo,

ne upam z resnico,

je drugi prijazen,

je zame kot kazen,

mi kaže zobe,

ko imel bi jih le,

ne črhnem besede,

ko tretji iztegne,

desnico v pest,

to pest,

ki je gnetla,

testo za kolače,

zdaj grobo "šutira",

v meni umira,

beseda,

besede,

ne črhnem besede!

 

Nekoč so končali,

ti trije kraljiči,

ti carji s palače,

povišane plače,

odšli v podobo,

v zadnjo predsobo,

poslednjo gonobo,

ne črhni besede!

 

A danes besedo,

besedo skrivnostno,

zeleno,

mo(d)rostno,

podaril bom tebi,

beseda,

ki zame le košček salame,

ki z žrela ti leze,

prek tvoje proteze,

ne upaš smejati,

te čaka pred vrati,

stotera prepoved,

jaz le se smejim,

v svoj štuk letim, 

ne upam z besedo,

bom raje drugače,

z jezikom predolgim,

z dolgimi kodri,

na javnem sekretu,

v zabluzenem svetu,

pod slepim drevesom,

z golim telesom,

bojazen odšla,

beseda je šla,

je najbrž doma,

objokana vsa,

gotovo se pere,

se čisti od greha,

se zvija od smeha,

prepoved ostaja,

do 21. maja,

mogoče že jutri,

se vnovič zbudim,

ob Kama Sutri,

se poveselim,

mogoče na gori,

v jezeru tvojem,

v govnu,

v zlatu,

prepovedi ni,

ne upam besede,

so same kosti,

besede sovraštva,

razbeljenih udov,

vseh trupel otroških,

z bicikli pri moških,

hropenje v glavi,

kjer tava beseda,

s prelepo platnico,

in dvojno krivico,

krivico - resnico.

mladi umetnik