Svet je znorel!
Jaz ... sem norel.
Z nesmislom je okužil življenja,
da smo poblazneli.
V akvariju sten smo hlastali za zrakom.
Ljudje so noreli!
Jaz ... sem znorel.
Potem je prišla zima,
ki je ni bilo
in se je ohladila v pomlad.
Ta je prinesla drobceno smrt.
Čas se je za trenutek ustavil.
Spet so mi pognala krila,
odtalile so se mi verige.
Letel sem!
Čez polja,
čez gozdove,
čez reke.
V daljavi sem videl mesta
in slišal krike nemočnih ptic
ujetih v betonske kletke.
Ignoriral sem jih ...
kot so one prej ignorirale mene.
Saj ...
žalujem za izgubami nesrečnih
in res trpim s stisko omejenih.
A za ceno življenj
sem dihal svobodo.

Lorijan (Luka Šturm)