zmešnjave brez naslova za vselej

toliko srda
za

 

zapraviti nekje

 

drugje, kot kjer

 

je
važno –

 

kot

 

v fuku
v preudarjeni mržnji
v klimatski spremembi.

 

dirkam

 

s
kolesi na drogah

 

od
popolnoma starega

 

, popolnoma utrujenega.
tako
čutim,

 

da se morajo nehati,
ti

 

neumni lobotimirani izobčeni kastrirani

 

energetični antiknjižnjimolji.
nas

 

nas
je veliko, mi
smo

 

ganjeni od ničesar
, mi

 

klošarimo in pljuvamo,

 

mi
enačimo dežne kaplje z umazanijo

 

in

 

nič zares ne poteši –
ne

 

najbolj sončen sončni žarek,

 

niti
najbolj moker špric

 

(mi enostavno

 

bijemo,

 

onstran poprave)

 

to je kompleten
finiš

 

zlate ribice, ki skače

 

skozi obroče
, da pridobiva

 

na trakciji iz ovinkov,

 

ki niso
poza

 

nikakršne hitrosti.

 

črno-in-bela
je zdaj

 

svetloba

 

marsikoga

 

in tisti, ki
obsesirajo

 

lahko zmagajo samo tisto,

 

kar je puščeno
zadaj.

poezijaJEzaKEKCE

Komentiranje je zaprto!

poezijaJEzaKEKCE
Napisal/a: poezijaJEzaKEKCE

Pesmi

  • 03. 05. 2020 ob 22:23
  • Prebrano 84 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica