toliko srda
za

zapraviti nekje

drugje, kot kjer

je
važno –

kot

v fuku
v preudarjeni mržnji
v klimatski spremembi.

dirkam

s
kolesi na drogah

od
popolnoma starega

, popolnoma utrujenega.
tako
čutim,

da se morajo nehati,
ti

neumni lobotimirani izobčeni kastrirani

energetični antiknjižnjimolji.
nas

nas
je veliko, mi
smo

ganjeni od ničesar
, mi

klošarimo in pljuvamo,

mi
enačimo dežne kaplje z umazanijo

in

nič zares ne poteši –
ne

najbolj sončen sončni žarek,

niti
najbolj moker špric

(mi enostavno

bijemo,

onstran poprave)

to je kompleten
finiš

zlate ribice, ki skače

skozi obroče
, da pridobiva

na trakciji iz ovinkov,

ki niso
poza

nikakršne hitrosti.

črno-in-bela
je zdaj

svetloba

marsikoga

in tisti, ki
obsesirajo

lahko zmagajo samo tisto,

kar je puščeno
zadaj.

naprimerjanez