Zakaj klavir igra
turobno melodijo
v težkih, nizkih tonih baritona?
Zakaj se tema v črni kleti
pogovarja z vsebino brez oblike
In ustvarja glasne krike njih,
ki še vedno jočejo,
ponoči te mrazijo?
Prestrašena, nedolžna bitja
peketajo, se prestapajo
v neskočni vrsti
brez povratka,
In ti spati ne pustijo.

Zdaj se žrtvuj.
Morda se odkupiš za svoje grehe,
dolgove, laži,
za vedno preženeš odmeve,
ki butajo v glavi
kot valovi v burji
v ostre čeri.

Ostajajo dejstva.
Ostajajo rane.
Veter odganja tvoje utvare,
ko leden se zaganja v otrpli obraz.
Šeherezadin šepet o strtih srcih,
pohojenih vrtnicah,
telesih razgaljenih,
zakonih razdrtih.

In čakaš,
da jagenjčki obmolknejo,
da zavlada tišina,
ko se razjedeni svet pomiri.
Občutiti mir,
neslišni glas,
ki ga iščeš predolgo,
prepozno.
Včeraj je prepozno.
Za vedno na vlaku,
ki pelje naravnost v klavnico.

TanjaT