Meduza, ne glej me!

V parku z okamnelimi junaki,
ki jih prerašča mah,
iščem semena ogledal.

V zadnjih gnezdih
med rogovilami besed
zamirajo zarodki herojev.

Švignem z jezikom,
oplazi me pramen tvojih las -
zrasli so jim zobje,
zrasla si,
mirno prežvekuješ ostanke strupa.

Perzej si ureja košate obrvi
in kodra lase
za najlepšo podobo v kamnu,
pozira,
iz rok mu pade zloščen ščit,
v katerem se ogleda svet

in živi naprej,

Ne glej me, Meduza,
že zdavnaj sem postala skala,
iz katere teče studenec.
Včasih kdo postane za požirek
in odide
po svojih poteh.

pi - irena p.