Stoletji nazaj živel je epski človek;

ni bil bojevnik, ne vojak.

Zaznamoval drugače je svoj vek

ta, ličanskega porekla, silak.

Čez dan je odšel v gozd po drva,

se vrnil s hlodi pod pazduho.

Nato je ure in ure s kladivom udarjal,

iz saj napravil je moko, jedel šobsko je in skuto.

Imel je trdo roko, s takšnim zdravilom

vzgojil ducat je otrok.

Z merjasci se je bil do krvi,

pravi potomec Čulajevićev!

Delež njega je v meni,

ko odrastem, bom kot on!

culajevic