
oprimem se grive divjih konj
med dirom me zlošči veter
zdrsnem v širjave
kjer mrmra mir
in medenost zahajajočega sonca
sladi korenine trav
zrastem v drevo
daleč za menoj so solni stebri
jeziki ki sežigajo dneve
kot rjuhe dišeče po grehu
otožna pesem puščavnika
kot prsti meglic seže do Lota
oči mu nabrekajo v sočne češnje
oblizne si ustnice
z okusom po soli
ponudim mu senco
da v njo posadi solze
a jih zadrži in zakoplje zenice
kot črne peške
Hvala, draga Katica
culajevic, hvala, veseli me, da si jo prebral
.. veliko pomenov je skritih v tej izvrstni pesmi, draga Irena.
Čestitke in lep pozdrav!
Breda
e dober dan!!!
tu opet Daris Đufarovićić(;
KLIĆI ME ĐUFKO
Hvala, Mirko, vesela sem tvojih besed.
lp
irena
Draga Breda, hvala za komentar in ne oziraj se ;)
Lep dan ti želim.
Dober dan tudi tebi Đaris.
Ker nikoli ne komentiraš poezije, ne vem, kaj naj bi ti odgovorila.
Vse dobro
pi
Pozdrav ljude moji opet!!!
Ma ja nemem pojma ko je ovaj Ðaris. Ja sam Ðufko!!!!
Zanimive stebre (kot tu biblijska zgodba) civilizacije znaš (s)pregledati na zanimiv način in jih ubesediti skozi pesem - čestitke,
lp, Ana
Hvala, Svit, dobro je pokopati luknje, kajne ,,,
Lp
pi
Hvala, Ana, da si se ozrla :)
Lp
pi
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!