Albatros srebrnih kril
me v neznano nosi, roma
nad otokom, kjer edina pot
ki vodi do votline, vase zgine.
Albatrosa zaslepi odbita luč
od vode, krikne, zarezgeče,
težko breme utvare s sebe strese,
da skapljam, kot zlati dež,
se stlačim v eno z morjem.
Če se iz sanj zbudim,
razbita sem lupina školjke,
nerazločljiva od obalne sipe.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!