Vsakokrat, ko mi gledaš v oko,
ti naštejem več obrazov.
Če uvidiš resnico drugega
v stalnosti njegovih črk, v otožnosti
njegovega krohota,
ni črnilo nič manj razlito,
roka nič manj ne mre strnitve.
Samo obličje preneha eksistirati,
čim se vanj zaleze senca,
čim se v plitvem galopu
premenja smernica barv,
ali zboli nasmeh.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!