V samoti puščave,

zraven steze

s katere srebrne

ptice lete,

je zastal človek,

ki je iskal

srečo.

Hladne, bele rože

z neba

so pregnale dih pomladi.

Vrani črni,

kaj bi radi?

V temo noči

je zaupal 

svoje skrite strasti.

Šepetal je tiho,

da ga ne slišijo

črne sence,

črni vrani.

V samoti puščave

so hladne noči

in oko solze ne spusti,

ko se nad srcem zmrači.

Čakal je, da se zora zbudi

in, da tiha bolečina zbledi!

DragoM