SENCA
Čepim.
S stisnjenim trebuhom razočaranja,
ki mezi v tla.
Tam se razliva v veliko rjavo lužo mlačnega
Seveda, še preden sem odšla
bi morala vedeti, da bo tako.
Še preden sem zaprla vrata, bi morala
slutiti tvojo senco med njimi.
Ne morem je pregnati,
ne morem oditi in ne morem ostati.
Jaz in tvoja senca v nezavednem
bivanju, ki me votli.
Skrivam se pred njo, to veš,
mogoče so še samo oči,
če bi dobro pogledal vanje,
če bi se zazrl globoko v nosni votlini
do korena in dalje.
Tam bi, mogoče med jezikom in zobmi
zatipal svoje ime.
Senca, podaljšek človeka (v soncu), ki strašljivo preganja svojo žrtev ... čestitke k pesmi,
lp, Ana
mogoče so še samo oči,
če bi dobro pogledal vanje,
če bi se zazrl globoko v nosni votlini
do korena in dalje.
Tam bi, mogoče med jezikom in zobmi
zatipal svoje ime.
Meni zelo zanimivo, takorekoč okultni opis za "kečri mudro", ker meditiram je ena od tehnik ta, da se potisne jezik v nosno votlino, z vršičkom jezika se tako dotikam korena nosu, točke med obrvema...no, vidiš kako lahko nezavedno sežemo v neko slutnjo...
Čestitke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MilaBoza
- 09. 04. 2020 ob 11:38
- Prebrano 460 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 105.5
- Število ocen: 5