Dolga vrsta,

vsaj 20 folka,

med vsakim členom le 0,5 metra,

ni bilo muh,

ni bilo vetra,

stali smo,

smo godrnjali,

drug drugemu figice kazali,

pred menoj pa novi štikli,

hozentregarji, steznik in nekaj podobnega rdeči kikli,

pod kiklo nekaj malega kosti,

nekaj šravfov in masti,

nekaj olja,

ki podmaže,

da v mednožju se pokaže,

kepica od sladoleda,

bunka,

ki na vrhu nemo gleda,

neko malo,

zrno malo,

zrno malo,

čokolada,

riževa, prelapa, mlada,

daleč stran votlina neka,

slišim detece,

ki veka,

joka, dere se in vpije,

hrup s smetano prelije,

za povrhu pa dve jajčki,

pa utrip srca na majčki,

poleg srčka polna pljučka,

men se že kar malo fučka,

v ustih mam vse polno sline,

a kolona sploh ne izgine,

pred menoj je slepič mlad,

mlada jetra in ledvica,

pa od pehtrana potica,

skrrijem se med dve ubogi,

dve ubogi suhi nogi,

krastavi sta in kosmati,

bunkica stoji med vrati,

vrata peljejo v svobodo,

vsedejo se na posodo,

vse časti in nade vredno,

jaz pa se počutim bedno,

filing mam kok kak kreten,

kot bombonček,

rdeč,

zelen,

v koloni so simboli,

v sombolu je praznina,

kaj,

ko bil bi še hinavček,

ljudomrznež z aroganco,

dal bi prstek skoz membranco,

ne si mislit,

da sem utrgan,

saj sem le na pol pretrgan,

v košari nekaj mleka,

nekaj listov s police,

kjer samevajo police,

ne police,

krvavice,

v koloni se stoji,

kmalu bomo vsi odšli,

jaz bom šel za tisto dolgo,

dolgolaso in okroglo,

stekel bo za 1. vogal,

gledal,

stopa v lokal,

sedla je v separe,

čakal sem,

da spet zavre,

vrela voda me popari,

celo zimo mi pokvari,

tista pa odpeketala,

za vogal,

kjer je lizala,

dve ogromni čokoladi,

za poplaknit limonadi,

jezik njen je bil ves bel,

od sramote sem zardel,

nisem vedel,

kaj nardit,

punca, mal do mene prid,

ona pride in poklekne,

ne, ne,

ni še cajt, da k men se zlekne,

tista kokosova palma,

vietnamskega napalma,

jaz bi dolgo še zvonil,

a napor me je zavil,

se zaškilil in zajokal,

ona jezik je stegnila,

muha se na jezik vsedla,

žabica jo je pojedla,

žaba potlej eksplodira,

v evforiji nemira,

kjer je kar preveč sladkorja,

tam veliko je kosti,

na stopalu prstov 3,

no,

bo kar dovolj števil,

dva retarda,

en debil,

jaz pa kartico izvlečem,

hitro k viličarju stečem,

daj mi zrihtaj dve paleti,

kamor dal bo ti dekleti,

jagodo in borovnico,

ki simbola za krivico,

sta, bosta ostala,

stala,

nogice narazen dala,

med nogami botanizem,

pa dve tipki (ON/OFF),

na skrivaj bom zlizal krof,

krof z nadevom marmelade,

punce jih imajo rade,

meni pa do krofov ni, 

slabi so,

se mi zazdi,

v koloni 20 folka,

pleše se predivja polka,

jutri zopet bom na vrsti,

ležal bom v prazni krsti,

ona za menoj jokala,

na ves glas se bo smejala,

za vogalom trepetala,

5 bombonov v usta dala,

ja, ljudje, res je tako,

meni pa bo kmalu ušlo.

mladi umetnik