Daleč v daljavi ugledam zaklad,
glasba, v srcu veselo zagode.
Želim si tja steči, zavriskal bi rad!
A s prvim korakom v pasu me zbode.
Zareže me vrv, vode poznane,
preteklost me kliče naj vrnem se k njej.
Toplina udobja točko zadane,
hrepenim, da vse spet bilo bi kot prej.
Se vrnem nazaj, potlačim otožnost,
mirno ležim, požvižgavam si "srečno".
Preženem zaklad, preženem priložnost,
v zvezde zapišem: revež za večno!
Ker v resnici človek, ki se vrne v cono udobja, namesto, da bi šel novim izzivom naproti, ni srečen, ampak prestrašen. To "srečno" požvižgavanje je utvara pred realnostjo, bežanje pred izzivi življenja. Bežanje nazaj v svoj udoben, varen mehurček.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Bor
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!