DO KDAJ ŠE
Že od malega poslušam
Da me bo trma pogubila
Zato bom opustila vse lastne revolucije
Rečem a tega ne storim
Nova strategija
Iz škripajoče skrinje
Potegnem tolažilno pregrinjalo
Povlečem ga do brade
In umirim dihanje
Delam se da spim
Z odprtimi očmi ne moreš spati slišim glas
Ja duhovi so in pika
Manever tišine rojeva zvok
Skoraj ne diham
Celo telo imam napeto
V upanju da bom prepoznala zvok
In končno
S stare omare je padla resnica
Poberem jo in se skupaj zbudiva
V obetavno jutro
S preluknjano glavo strmim v nedotaknjeno resnico
Prageni mi špancirajo po hrbtenici
In jo silijo v pokončno držo
Spustim resnico iz rok
In zgodi se: nič.
Bravo, Branka,
k tvoji, res čisto tvoji pesmi, ki je odslej tudi moja, da poiščem odgovor na zastavljeno vprašanje Do kdaj še.
… "prageni mi špancirajo po hrbtenici";))) (tudi meni)
Lep praznični dan ti želim,
Breda
Hvala, Breda. Vesela sem tvojega odziva. Želim ti vse lepo in ostani zdrava.
Imenitna,
le zaključek, morda:
In nič se ne zgodi.
ALI:
In zgodi se:
nič.
Lp, Ana
Pozdravljena, Ana. Vesela sem, da ti je pesem vsec in bom upostevala tvoj nasvet.
Hvala ti. Ostanite zdravi!
Imenitna psihološko analitična pesem, tudi zato, ker nam izreka tako bližnje (in znane) reči, čestitke,
Ana
Hvala, Ana! Vesela sem zaradi podcrtanke.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
- 21. 03. 2020 ob 11:09
- Prebrano 555 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 165
- Število ocen: 8