Zdɾau̯ˈljiːtsa

UBOŽNI POET 

  

Bil je tožen čas virozen,

ko sem se odpravil v mesto,

da bi si sposodil knjigo

Heinrich Heine: Romanzero.

A vse knjižnice bile so

že zaprte. Neverjetno!

Že je tu koronavirus ...

Pa bukvarna? Ta na srečo

še deluje, noter vstopim,

če imajo to zadevo ...

Da, 6 evrov. Dobro, plačam.

Mrak je bil že, ko v svoj geto

peš, ubog poet, sem vrnil

v stanovanje se podstrešno

v blok, ki ždi na robu mesta.

Tu živim življenje revno

z lonci, ki v njih dež mi lije

s stropa trhlega, z marelo

vso že preperelo, ki nad

glavo jo imam razpeto,

da mi ne kaplja, ko pišem

na modrocu svojo temno,

depersivno poezijo,

a vse bolj opažam, vedno

manj imam navdiha, piha

mi skoz dimnik stari, sneg bo,

jaz pa brez polen in dračja,

letos res bo hudo leto,

zdaj pa še ta pandemija,

kaj bom v peč dal, pest sonetov?

zadnje dinarje pokadil

sem za tole bukvo, teslo,

ah, da bi me vrag pocitral,

toda zebe me, na delo!

založnik moj hud bo zopet,

če ne bo vse prevedeno,

poslovenjeno do roka,

kje je knjiga, kar na slepo

jo odprem, joj, nič ne vidim,

noč na mesto lega, svečo,

kam sem svečo dal, frdamte!

eh, sinoči padla, hecno,

mi je v školjko, ko sem lulal,

brez elektrike nesrečno

se ponoči zaletavam,

v stene kakor slepec, res bo

čas, da preselim se, mesec

ali dva pa grem - na cesto!

mesec? hej, ta mi bo svetil,

polna luna bo potrebno

dala mi nocoj svečavo,

gremo, stihoklep, na delo!

k oknu rit primakni svojo,

naj ti s pegazovo zvezdo

sestra luna zdaj pomaga,

da prevedel boš uspešno

tole knjigo poezije,

morda prav pod takšno bledo

je lučjo nekoč napisal

Heine ta svoj Romanzero.

 

 

 

 

 

Matej Krevs

Komentiranje je zaprto!

Matej Krevs
Napisal/a: Matej Krevs

Pesmi

  • 21. 03. 2020 ob 10:33
  • Prebrano 63 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica