V luski vesolja okrvavljen obraz
(moj obraz).
Temo trgaš z mojih beder
in dojk prepolnih medu
ponujaš mednožju Jupitra
in padlih knezov.
O, ljubimec moj,
najina postelja
je morišče
nebesnih teles.
Nosiš me kot ščit
ali helebardo bolj pijano kot kri.
Toliko vojn je utišanih z mojo kožo.
Ne vem ali sem kdaj bila
prva kaplja mleka po smrti.
Jutru sva razpolovila srce
in zdaj korakava po visečih mostovih
izraslih iz najinih kosti.
Globin se ne bojiva,
ker je hudič vekomaj lačen.
Sijajna žerjavica vzhodnega intestinuma
škropi najini preznojeni telesi.
Otroka genocida sva,
bogokletnost besed,
splavljeni razum.
In kot taka
naju ima nekdo rad
(pred spanjem nama pošilja morilca).
Marana tha!
Marana tha!
Za mojim očesom se skrivaš,
ti, ljubimec in brezbožnik
z zlomljenimi udi.
Nosim te okrog vratu.
Nosim te v pesku.
Tebe in tvoje rdeče kosti vlečem
v dihu feniksa,
ki ga bom za vekomaj umorila.
Blaznost mi trka na čelo.
Odpiram oči
(še si tu).
Hitro bo tu tišina
in sapa z obraza reke.
Na jelenjem rogovju
te bom zibala kakor mrak.
Ljubim te bolj noro
kakor Jupitrov falus.
Ljubim te rdečega,
ljubim te križanega.
Marana tha!
Marana tha!
Jaz se sebe ne bojim,
ker sem bolečina, ki sem.
Sebe se ne bojim.
Jaz sem strah.
Marana tha!
Senci sem prebodla bok
in ti rodila dan.

Sem pravnukinja
Marije z Žala.

Sem Nikola Tesla
in videl sem
svetlobo
v zemlji.

Verjamem v Boga,
 Bog pa verjame meni.

Sem Adolf iz pekarne
in izkoreninil sem svetovno lakoto
deleč revežem
ognjeni kruh.

Sem bela pliskavka
in ribiču trgam mrežo.

Sem Lean
in preživel bom holokavst
v maternici poezije
(poezija je rojena v meni).

Sem dišeča balzaminka.

Marana tha!

O, prišel boš, prišel
na moj Žal.

In boš jaz.

V lupini vesolja obraz,
ki krvavi.
 
Vsemogočno sam

boš.

Jure Drljepan (JUR)