Noge se zatikajo ob kamne, ki so izbočeni na prašno pot in jim ni videti korenin. Pa saj kamni nimajo korenin, mi je nekoč rekla mati. Takrat sem ji hotela verjeti, a nekaj me je vseeno sililo, da sem o kamnih razmišljala kot o otiščancih na nogah. Nekoč si je babica na njih položila čebulo. Zmehčane je potegnila izpod kože kot stožce, kot nekakšne korenčke in tako sem si predstavljala tudi kamne, ki so se bočili iz makadamske ceste. Kot nekaj, kar zraste.

kamni na stezah
brez korenin in plodov
vraščajo v zemljo

pi - irena p.