Nekje

bo prostor

še za mojo zgodbo

nekje

jo bodo oči in srce

znali razumeti

ne bodo

me odklanjali

kot učitelj

ki za vsak odgovor

pošlje učenca v klop

kot da ničesar ne zna

niti računati

niti vedeti zgodovine

čeprav čutim včeraj

še vedno

kot da še nisem

šla skozi most

ki je davno mimo

kjer je zima

in noga vgreza

v beli mraz

in sezuva misli

ki nočejo postati

včeraj

in še vedno nabiram

v sebi besede

iz neprežvečenih občutkov

ki bi jim lahko dala

mnogo imen

in tonem v navidezni mir

roke imam mirno

ob utrujenem trupu

in čakam da pogledam

na široko

v danes.

IŽ-lev