prasketam po strehah iz sanj, vsak odkrušek
zavijem v celofan »za spomin, v žep z njim«
trepalnice se skoraj odpnejo od podočnjakov
– a ne … bogomolke ne lovijo vlakov – in lepo
se je na opeki gret’ čez zimo kot ličinka,
točno se reče nimfa …
la-jež, tul-jen-je, vse bolj in bliž-je je,
sinovi volkov -
- HEKATA!
stopalo mi zadane tla, kot
odmev kovine, jutro
zažvenketa
avtomatsko zapredem vate,
valove las peljem na sprehod
med tvoje noge, usločena
hrbtenica dela mokre vijuge
akvarela, nad boki
zastokam
zadnje note pesmi preden
s prstov mi poližeš
ostanke volčjih češenj
Poslano:
19. 01. 2020 ob 22:09
Spremenjeno:
20. 01. 2020 ob 23:12
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Berja Manik
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!