zvezde. nekatere požrte, ostale
še čakajo
na izdih. lahko
okusim
sončni žarek,
skoraj.
zadovoljen, da živim –
seciran in
inoviran
v
besedni igri.
ne rabim nič svežih začetkov,
nič cenenih pogovorov ekstra mehkih.
samo
golo
, poljubljeno z jajci
in šopirjenjem
in heroizmom.
poti, dol po mojem
mentalnem stanju,
so
lov na hrano
. absorbiram srečno in
ga uničim s skomigom,
skoz in skoz brezhiben v agoniji:
android (na mestu,
sanje široke.)
tempo je zdaj pokvarjen
, dekonstruiran
, brez oblike
, resetiran
, vlažen pulz
mrzlice prevzame kontrolo
, otrok groze v
zelo normalni hiši.
polij me, razbesnjen –
naj pronicam skozi
razpoke,
kapljam v črve,
počasi
prebavljen,
prežvečen,
razmehčan
kot zemlja
. en,
posebna vrsta
povprečnega
in
samostalnik
brez
spola.
Zanimivo se mi zdi, da najprej postavljaš ločila na običajna mesta, potem na neobičajna (pred besede) in potem se vrneš - a je to ta ponovni zagon ali pa je morda za tem kaj drugega? Prosim, pojasni mi ;)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!