Labodji spevi

pesniki izpovejo

srčne tegobe

Berem kako je svet lep in da bi bil še lepši

če bi gospod zgoraj uresničil notranje želje.

A če bi, bi naslednji hip bila ena želja več.

Zato ga razumem, da se mu ne mudi in takoj

tudi noče. Ni mu, ker ljudje nimamo nikoli

dosti. Vedno bi nekaj, nikoli ni dosti prave

mere. Berem pesnike, kako izpovedujejo

in kako hrepenijo, še celo pod lečo.

Sam svoj gospodar je še vedno bolj na

mestu in veliko bolj bližje, kot čakati

na nekoga in trepetati da usliši.

Več ne čakam, molim po potrebi,

da začutim notranji mir in grem

naprej, koder pač pelje moja pot.

A labodji spevi naj lepo pojejo

in morda tudi sama kaj zapojem,

čeprav nimam glasu.

IŽ-lev