skozi odprtino povlečem telo

veje mi trgajo oblačila

skoraj gol prispem do svetlobe

ni več hladno

pristopajo ljudje

vprašajo me od kod

nimam odgovora

spustim glavo

listje se zlaga samo nase

na koncu ga prekrije zemlja

ne vidim konca poti

grem po njeni ukrivljenosti

mehko me spusti na tvoje boke

drsim

gladkost kože na konicah prstov

usločiš vrat

prameni se dotaknejo rame

niti en trenutek ni izgubljen

obešam jih kot drevo listje spomladi

hranim jih s koreninami

sem sonce

ko nebo obleče plašč

igorj