Niko nikom ne duguje više

 

nas su bogovi zadužili
samo toliko koliko su nam dali
za siguran povratak
iz sebe u sebe

 

niko nikom ne duguje više

 

kanonsko srce kamena
koje će nam braniti ime
od zaborava pulsira
u našim venama
brodi riječima
kroz kičmu sjećanja
klizi kao glina
teška lenta
preko jezika iz krvi
i mlijeka nijemog krika

 

sestro, dušo moja
u Letu padaju ptice ljudi
i jesensko lišće

 

ispraćam se
iz prve kapi kiše

 

tvoje zadnje suze?
moje prve izgubljene?

 

niko nikom ne duguje više

 

nas su bogovi zadužili
samo toliko koliko su nam dali

 

breza

Svit

Poslano:
22. 11. 2019 ob 14:08

*** * *  **  **

Zastavica

nikita

Poslano:
22. 11. 2019 ob 19:34
Spremenjeno:
22. 11. 2019 ob 19:35

Ljubica Svit je, svojim zvjezdicama, sve rekao.

Ja nadodajem:

Ovo je, bez sumnje, uradak vrhunske poezije. Metafore su tektonske, slike biblijske, ritam galiotski. A istina, istina je duboka, duboka.

Dado, čestitam na izvanrednoj pjesmi. Draga, tako sam sretna što sam je upoznala!

<3 

Zastavica

Sara Špelec

urednica

Poslano:
23. 11. 2019 ob 15:18

Prečudovita, globoka, a kljub temu ne razčustvovana, temveč različne pisave in oči nagovarjajoča pesem o življenju in njegovih mnogoterih izgubah, ki "nikomur ničesar ne dolguje", zato pa ima dolg do nje bralec - "za siguran povratak
iz sebe u sebe".

Če drži, da so nas "bogovi zadužili samo toliko koliko su nam dali", potem so nam dali največ, kar lahko - Pesem, ki ji dolgujem podčrtanko, Sara

Zastavica

breza

Poslano:
26. 11. 2019 ob 14:12

Dragi moji,

hvala svakom posebno in vsem skupaj :-)!


Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
16. 01. 2020 ob 19:11
Spremenjeno:
19. 01. 2020 ob 19:34

Čestitke k izboru pesmi za tujejezično jeseni 2019 z utemeljitvijo:

Velikih pesmi ne odlikujejo velike besede, temveč prostran, odprt poetični prostor, ki spodbuja in rojeva številne (bolj ali manj poetične) misli in interpretacije ter bralcu omogoči varno vrnitev »iz sebe vase«. Pred nami je torej velika pesem, ki daje, a ne pričakuje ničesar v zameno, ki ve, da je srce – utripajoče v ritmu (kanonske) pozabe – kamen in istočasno težka lenta, ki »po jeziku«, polnem »krvi« in »mleka nemega krika« drsi skozi spomin in se (zato) ne more povsem izliti iz (lastnega) deževja in se izjokati iz bolečine bližnjega. Zapisano izpričuje, da je avtorica v pesmi povedala vse in bralcu ničesar več ne dolguje. (SaŠp)

Zastavica

nikita

Poslano:
17. 01. 2020 ob 20:05

Dado, čestitam! 

Po mom mišljenju, najbolja pjesma u zadnjih nekoliko godina na portalu!

Zastavica

breza

Poslano:
21. 01. 2020 ob 13:06

Iskreno se zahvaljujem za ... vse!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

breza
Napisal/a: breza

Pesmi

  • 22. 11. 2019 ob 11:40
  • Prebrano 1812 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 234.81
  • Število ocen: 11

Zastavica